download theme

Bonus for new user http://bet365.artbetting.gr 100% bonus by bet365.

bet365.artbetting.co.uk

Zarolaj.si

A+ A A-

Il Divo so se šli Wicked games v Stožicah

Pred odhodom sem na Evetimovi spletni strani preverila stanje razpoložljivosti kart in samo še nekaj ta »bolj« poceni je bilo na voljo, če se »poceni« meri po ceniku naftnih derivatov, v primeru, da bi se pripeljal na bencinsko črpalko in natočil poln tank.
»VIP poceni« so očitno šle za med in medtem, ko sem sedeč in čakajoč na začetek koncerta, iz tribune gledala v parter, sem tuhtala, če se VIP parter od navadnega parterja razlikuje še v čem drugem, kot pa samo po obliki zložljivih stolov. Hm, mogoče bi bil pa VIP popust, če bi pri nakupu karte označil okence: »Stol prinesem s sabo.«
Kljub temu so bile Stožice polne in statistično gledano je bil povprečni obiskovalec koncerta ženskega spola, starosti tam zelo blizu 45 let, s spremljevalcem, ki je bil več kot dobrodošel, ker parkirati ni bilo ravno lahko, sploh če je za tabo travmatična izkušnja, ko po zaključku nekega drugega koncerta, na isti lokaciji, v isti parkirni hiši ne znaš več najti svojega avta in je presneto dolgo treba čakati, preden se vsi odpeljejo in ti pobereš tistega, ki je še ostal.
Pa še naslednji statistično nezanemarljiv vzorec populacije se je imenoval mestni redar. V polmraku ga je bilo možno zelo hitro zamenjati za serijsko proizvodno delovno enoto, ker eden je optično odčitaval registrske tablice, drugi je printal obvestila, tretji jih je lepil na šipe, četrti pa lisičil vse, kar je bilo nepravilno parkirano v okolici in tega ni bilo malo. Hm, mogoče bi pa Evetnim poleg vstopnic, lahko prodajal tudi rezervacije za parkirna mesta?
Sklep, je da se je postopek »obgloblajnja« napačno parkiranih avtomobilov močno zavomatiziral, le lisice še vedno montirajo 100% ročno in ko jih potem najdeš na avtu, tudi še vedno preklinjaš 100% sočno.
Če povzamem po repertoarju prvega dela koncerta, ki je med drugim trajal natanko eno uro in lahko, da je to kaj povezano tudi s tem, da v skupini diktira tempo en Švicar Urs Buhler in si slučajno uspel lisico opaziti še pred začetkom koncerta, si teoretično še lahko poskušal poklicati redarja nazaj, da Regresa A Mi (Unbreak My Heart oz Vrni se) in v Nella Fantasia oz v Fantaziji upal, da njegov navdih Passera oz Mine, ko mu obljubljaš, da  Everytime I Look At You oz Vsakič, ko te pogledam, ne bom nikoli več tu parkiral, če mi samo še tokrat pustiš avto Unchained Melody oz (Senza Catene oz brez verig oz lisic.
Močno sicer dvomim, da si odgovoril Te amero, ko ti je redar rekel nazaj, da je zakon za vse enak in z gledanjem skozi prste ne bo nič. Je bila pa ta pesem, izmed hitov iz njihove prve plošče, edina, ki smo jo označili kot močno pogrešano, ker bi sedla v koncept večera. Zato je preostala samo še možnost klica v sili: »Mama, a me lahko prosim pride nekdo pobrat?« In Mama je bila podarjena vsem mamam v dvorani …
Ja, Il Divo so predvsem obujali spomine na prvi nastop v Ljubljani davnega leta (pa prosim ne me za letnico držat - 2007) in na Piran in Piransko sol, kjer so med drugim, poleg v operi, posneli svoj prvi videospot.
In kljub temu, da Američan David Miller, ko ravno ni pel, tudi pod razno ni bil Senza Parole oz Brez besed, so pevsko in govoreče zamašili vse luknje v tistem, kar naj bi bila pomanjkljiva akustika v dvorani. Po izrazih na obrazih, so definitivno peli v živo in zato so se morali tudi vmes štirikrat preobleči. Vprašanje je, kako lahko nogometaši zdržijo igrati celo tekmo v istem dresu?
Ja in je bilo tako, da jim je občinstvo jedlo iz rok od prvega »Dober večer« dalje in ko je Francoz Sebastien Izambard brez listka, v našem lepem melodičnem jeziku, povedal precej dolg stavek o tem, kako veseli so, da so se vrnili nazaj in z malo pomoči iz občinstva, odpel še Mojstra Jako, so na oder začele deževati rože in darila zvestih oboževalk. Žal je samski samo še Španec Carlosa Marina, ki so mu ostali trije med koncertom zelo očitno pomagali iskati ljubezen oz Dove’ L’amore, a se nekako ni mogel odločiti katera samska dama iz občinstva je najbolje zaplesala salso na La Vida Sin Amor, ker je bila očitno izbira v VIP vrsti prevelika.
Občinstvo jim je s ploskanjem jasno dalo vedeti, da si želi, da bi še ostali oz Stay (Ven A Mi), a njihov odgovor je bil  Don’t Cry For Me Argentina. Sicer ni bilo opaziti, da bi ljudje v dvorani res kaj posebno jokali oz Crying (Llorando) zaradi Argetntine, ker imamo itak dovolj problemov s svojo lastno državo, smo pa čisto počasi padli oz Falling Slowly (Te Prometo) v Melancolio, ko so zapeli Pour Que Tu M'aimes Encore.
Treba jim je priznati, da imajo svoj nastop dodelan A Mi Manera (My Way) v nulo in vse kaže, da Come What May Jankovič ni prestal avdicije, ker ni nič zapel zraven. Hallelujah!
Tudi drugi del koncerta, kjer so očitno našli svoj prostor Somewhere na odru, je trajal natanko eno uro in če so se že prav posebej preoblekli za tisti en in edini dodatek, bi pa res odpeli še kakšno več kot samo Time To Say Goodbye (Con Te Partirò), ker je bilo prav škoda s potom umazat tisti lep »gvant« za samo eno pesem.
Ja, Il Divovoci, tudi vam »Hvala very much!« in na Youtube je že mogoče najti nekaj utrinkov iz Stožic: http://www.youtube.com/watch?v=U0QlWN3y8zE in hvala napredku za življenje z digitalno in mobilno tehnologijo, ker si vtise lahko daš na replay in si jih vrtiš znova in znova in …
Pred odhodom sem na Evetimovi spletni strani preverila stanje razpoložljivosti kart in samo še nekaj ta bolj poceni jih je bilo na voljo, če se poceni meri po ceniku naftnih derivatov, v primeru, da bi se pripeljal na bencinsko črpalko in natočil poln tank.

VIP poceni so očitno šle za med in medtem, ko sem sedeč in čakajoč na začetek koncerta, iz tribune gledala v parter, sem tuhtala, če se VIP parter od navadnega parterja razlikuje še v čem drugem, kot pa samo po obliki zložljivih stolov. Hm, mogoče bi bil pa VIP popust, če bi pri nakupu karte označil okence; stol prinesem s sabo. 

Kljub temu so bile Stožice polne in statistično gledano je bil povprečni obiskovalec koncerta ženskega spola, starosti tam zelo blizu 45 let, s spremljevalcem, ki je bil več kot dobrodošel, ker parkirati ni bilo ravno lahko, sploh če je za tabo travmatična izkušnja, ko po zaključku nekega drugega koncerta, na isti lokaciji, v isti parkirni hiši ne znaš več najti svojega avta in je presneto dolgo treba čakati, preden se vsi odpeljejo in ti pobereš tistega, ki je še ostal.

Pa še naslednji statistično nezanemarljiv vzorec populacije se je imenoval mestni redar. V polmraku ga je bilo možno zelo hitro zamenjati za serijsko proizvodno delovno enoto, ker eden je optično odčitaval registrske tablice, drugi je printal obvestila, tretji jih je lepil na šipe, četrti pa lisičil vse, kar je bilo nepravilno parkirano v okolici in tega ni bilo malo. Hm, mogoče bi pa Evetnim poleg vstopnic, lahko prodajal tudi rezervacije za parkirna mesta? Sklep, je da se je postopek obgloblajnja napačno parkiranih avtomobilov močno avomatiziral, le lisice še vedno montirajo 100% ročno in ko jih potem najdeš na avtu, tudi še vedno preklinjaš 100% sočno. 

Če povzamem po repertoarju prvega dela koncerta, ki je med drugim trajal natanko eno uro in lahko, da je to kaj povezano tudi s tem, da v skupini diktira tempo en Švicar Urs Buhler in si slučajno uspel lisico opaziti še pred začetkom koncerta, si teoretično še lahko poskušal poklicati redarja nazaj, da Regresa A Mi (Unbreak My Heart oz Vrni se) in v Nella Fantasia oz v Fantaziji upal, da njegov navdih Passera oz Mine, ko mu obljubljaš, da  Everytime I Look At You oz Vsakič, ko te pogledam, ne bom nikoli več tu parkiral, če mi samo še tokrat pustiš avto Unchained Melody oz Senza Catene oz brez verig oz lisic. 

Močno sicer dvomim, da si odgovoril Te amero, ko ti je redar rekel nazaj, da je zakon za vse enak in z gledanjem skozi prste ne bo nič. Je bila pa ta pesem, izmed hitov iz njihove prve plošče, edina, ki smo jo označili kot močno pogrešano, ker bi sedla v koncept večera. Zato je preostala samo še možnost klica v sili; ,ama, a me lahko prosim pride nekdo pobrat? In Mama je bila podarjena vsem mamam v dvorani …

Ja, Il Divo so predvsem obujali spomine na prvi nastop v Ljubljani davnega leta (pa prosim ne me za letnico držat - 2007) in na Piran in Piransko sol, kjer so med drugim, poleg v operi, posneli svoj prvi videospot. 

In kljub temu, da Američan David Miller, ko ravno ni pel, tudi pod razno ni bil Senza Parole oz Brez besed, so pevsko in govoreče zamašili vse luknje v tistem, kar naj bi bila pomanjkljiva akustika v dvorani. Po izrazih na obrazih, so definitivno peli v živo in zato so se morali tudi vmes štirikrat preobleči. Vprašanje je, kako lahko nogometaši zdržijo igrati celo tekmo v istem dresu? 

Ja in je bilo tako, da jim je občinstvo jedlo iz rok od prvega "dober večer" dalje in ko je Francoz Sebastien Izambard brez listka, v našem lepem melodičnem jeziku, povedal precej dolg stavek o tem, kako veseli so, da so se vrnili nazaj in z malo pomoči iz občinstva, odpel še Mojstra Jako, so na oder začele deževati rože in darila zvestih oboževalk. Žal je samski samo še Španec Carlosa Marina, ki so mu ostali trije med koncertom zelo očitno pomagali iskati ljubezen oz Dove’ L’amore, a se nekako ni mogel odločiti katera samska dama iz občinstva je najbolje zaplesala salso na La Vida Sin Amor, ker je bila očitno izbira v VIP vrsti prevelika.

Občinstvo jim je s ploskanjem jasno dalo vedeti, da si želi, da bi še ostali oz Stay (Ven A Mi), a njihov odgovor je bil  Don’t Cry For Me Argentina. Sicer ni bilo opaziti, da bi ljudje v dvorani res kaj posebno jokali oz Crying (Llorando) zaradi Argetntine, ker imamo itak dovolj problemov s svojo lastno državo, smo pa čisto počasi padli oz Falling Slowly (Te Prometo) v Melancolio, ko so zapeli Pour Que Tu M'aimes Encore. 

Treba jim je priznati, da imajo svoj nastop dodelan A Mi Manera (My Way) v nulo in vse kaže, da Come What May Jankovič ni prestal avdicije, ker ni nič zapel zraven. Hallelujah! 

Tudi drugi del koncerta, kjer so očitno našli svoj prostor Somewhere na odru, je trajal natanko eno uro in če so se že prav posebej preoblekli za tisti en in edini dodatek, bi pa res odpeli še kakšno več kot samo Time To Say Goodbye (Con Te Partirò), ker je bilo prav škoda s potom umazat tisti lep gvant za samo eno pesem. 

Ja, Il Divovoci, tudi vam hvala very much! in na Youtube je že mogoče najti nekaj utrinkov iz Stožic in hvala napredku za življenje z digitalno in mobilno tehnologijo, ker si vtise lahko daš na replay in si jih vrtiš znova in znova in …

Video

Dodatne informacije

  • Avtor: Alenka Abram
  • Foto: /
  • Kamera: /
nazaj na vrh

Spletna revija Zarolaj.si je vpisana v razvid medijev pod zap. št. 1575 // info@zarolaj.si // 031 606 132 // Zadnjih 100 objav