download theme

Bonus for new user http://bet365.artbetting.gr 100% bonus by bet365.

bet365.artbetting.co.uk

Zarolaj.si

A+ A A-

Perpetuum Jazzile spravil Križanke na noge

Perpetuum Jazzile spravil Križanke na noge
Foto: Irena Herak
Rdeča nit koncerta njihovega velikega poletnega koncerta, je bila letos dejansko oblečena v viola barvo in res kot pribito drži tisto, da dober glas seže v deveto vas, ker so Križanke v torek, 24. maja zvečer pokale po vseh vogalih in še dobro, da prodajalec vstopnic organizatorja ni prepričal v tisto, kar je obljubljal napisano na vstopnicah, ker sedišča bi na prizorišču res bila čisto odveč.
Ob predpostavki, da bi res bila sedišča, se v Križanke nikakor ne bi moralo spraviti toliko nestrpnih pričakovalcev koncerta in postavljanje in pospravljanje stolov bi bilo čisto navadno delov v prazno, ker od navdušenja se vedno ploska stoje in to se je pričelo že ob prvem ne-pevskem solu, kjer se je član skupne obiskovalcem opravičil za neljubo napako in ponudil možnost verbalnega poračunavanja kupnine pri organizatorju, ki je dosegel ravno nasprotni učinek in se je samo še več ljudi uspelo stisniti na prizorišče.
Dobri dve uri trajajoča stoječa pevska ekstaza, se je pričela v latino in afriških ritmih. Potem sta nas Karin Možina in Mateja Mackenzie kot glavni stevardesi posedli na avion, nam nalili pijačo in pripeli v varnostnim pasom, da smo lahko šli  Podat naprej in ker samo nebo je meja in čeprav tokrat nismo bili zadeti od Jadranke Juras, je bilo pa to v bistvu že ogrevanje za žensko moško tekmovanje v beatboxanju. Za narodov blagor bomo rekli, da je bil rezultat 1:1, v resnici pa so si nagrado občinstva gladko pribeatboxale nežnejše predstavnice zbora.
Kristjan Virtič in Tadej Premužič sta nam gladko prodala še eno »Ticket to ride oz karto za vožnjo v stoje« tudi, če smo eno že imeli v žepu daleč pred začetkom koncerta.
Je bila pa to v vseh primerih dobra investicija v torkov večer, ker nam je Sandra Fiketija pokazala, kako odlično lahko zveniš in izgledaš, ko te zadene Blues in the night, če ne prideš v finalni Evrovizijski večer. Res še dobro, da z Evo Boto nista ostali v Bakuju, ker bi bila pogrešana tudi na dirigentskem mestu. Tam smo med nadaljevanjem koncerta, v čevljih Pedra Karlssona, namreč lahko videti njo in Luko Černeta.
In vsemu navkljub, svetla prihodnost našega naroda je, ker so nas v to, najprej z uverturo, ki je vključevala vse Perpetuum Jazzile zvoke Živalske farme Orsona Wellsa, prepričala še gosta Trkaj z njegovim rapom in Janez Dovč na harmoniki, v Sounds of Slovenia in če obstaja zvok Slovenije, potem zraven obvezno spadajo tudi Prave barve - True colours z Barbaro Pihler.
V programu večera niso manjkali niti Gallus, Michael Jackson in Aleksandra Lamut v  Ecce quomodo/Will you in kot napoved novosti za oktobrski dvodnevni koncert v Cankarjevem domu, so med občinstvo razširili novico, da je imel David Bowie prav in da res obstaja življenje na Marsu. Iz Marsa smo šli z Anjo Košir naravnost v težko pričakovano Afriko tudi, če je spet deževala in grmela.
Svoj poklon sta dobila tudi Brazilija in njen diplomatski predstavnik, ki je bil v obliki pevske zahvale, ker so svetu dali bossa novo, kjer zna biti dodatno nevarno tudi to, da te glas Karin Možina tako zapelje na Val (Wave), da 100krat na dan umreš in te samo še  res glasen Telefon lahko zbudi, da skočiš (Jump) in si Vesel, Vesel (Joyful, Joyful). Kot, da si lahko še kako drugačen kot vesel, če ti v večer prepeva izjemna Aleksandro Lamut.
Itak, da brez Golice ni ta prave Slovenske veselice in voditelj Simon Prelesnik iz Radia Aktual, ki je sprejel izziv postati za en dan član Perpetuum Jazzile, je kot amaterski ljubitelj petja za in pred mikrofonom, na lastna usta preveril, da je težko slediti koreografiji, če čisto padeš noter v petje. Kaj bi bilo šele, če bi mu v roke dali čisto ta prav klobuk.
Večer smo zaključili na Švedskem, pri Pedru Karlssonu, ki je imel v Gøta v gosteh Matjaža Rambaherja, tam nekje na Ferskih otokih. Tam smo tudi vzeli slovo od Robina Gibba, bodo pa Bee Gees v njihovih venčkih zagotovo živeli večno.
Žal ni pa občinstvu uspelo, da bi na koncu s ploskanjem in vzklikanjem, koncert podaljšal vsaj še eno pesem več na relaciji od tu oz Križank in do večnosti oz Cankarjevega doma v jeseni. In spet bomo stali … nestrpno, v vrsti, za karte. Ampak slutnja pravi, da se bo splačalo. Je pa vprašanje: »Kakšne barve bo Perpetuum Jazzile na jesen?«
Rdeča nit njihovega velikega poletnega koncerta je bila letos dejansko oblečena v viola barvo in res kot pribito drži tisto, da dober glas seže v deveto vas, ker so Križanke v torek, 24. maja zvečer pokale po vseh vogalih in še dobro, da prodajalec vstopnic organizatorja ni prepričal v tisto, kar je obljubljal napisano na vstopnicah, ker sedišča bi na prizorišču res bila čisto odveč. 

Ob predpostavki, da bi res bila sedišča, se v Križanke nikakor ne bi moralo spraviti toliko nestrpnih pričakovalcev koncerta in postavljanje in pospravljanje stolov bi bilo čisto navadno delov v prazno, ker od navdušenja se vedno ploska stoje in to se je pričelo že ob prvem ne-pevskem solu, kjer se je član skupne obiskovalcem opravičil za neljubo napako in ponudil možnost verbalnega poračunavanja kupnine pri organizatorju, ki je dosegel ravno nasprotni učinek in se je samo še več ljudi uspelo stisniti na prizorišče.

Dobri dve uri trajajoča stoječa pevska ekstaza, se je pričela v latino in afriških ritmih. Potem sta nas Karin Možina in Mateja Mackenzie kot glavni stevardesi posedli na avion, nam nalili pijačo in pripeli z varnostnim pasom, da smo lahko šli Podat naprej in ker samo nebo je meja in čeprav tokrat nismo bili zadeti od Jadranke Juras, je bilo pa to v bistvu že ogrevanje za žensko moško tekmovanje v beatboxanju. Za narodov blagor bomo rekli, da je bil rezultat 1:1, v resnici pa so si nagrado občinstva gladko pribeatboxale nežnejše predstavnice zbora. 

Kristjan Virtič in Tadej Premužič sta nam gladko prodala še eno Ticket to ride oz. karto za vožnjo v stoje tudi, če smo eno že imeli v žepu daleč pred začetkom koncerta. 

Je bila pa to v vseh primerih dobra investicija v torkov večer, ker nam je Sandra Feketija pokazala, kako odlično lahko zveniš in izgledaš, ko te zadene Blues in the night, če ne prideš v finalni Evrovizijski večer. Res še dobro, da z Evo Boto nista ostali v Bakuju, ker bi bila pogrešana tudi na dirigentskem mestu. Tam smo med nadaljevanjem koncerta, v čevljih Pedra Karlssona, namreč lahko videti njo in Luko Černeta. 

In vsemu navkljub, svetla prihodnost našega naroda je, ker so nas v to, najprej z uverturo, ki je vključevala vse Perpetuum Jazzile zvoke Živalske farme Orsona Wellsa, prepričala še gosta Trkaj z njegovim rapom in Janez Dovč na harmoniki, v Sounds of Slovenia in če obstaja zvok Slovenije, potem zraven obvezno spadajo tudi Prave barve - True colours z Barbaro Pihler. 

V programu večera niso manjkali niti Gallus, Michael Jackson in Aleksandra Lamut v  Ecce quomodo/Will you in kot napoved novosti za oktobrski dvodnevni koncert v Cankarjevem domu, so med občinstvo razširili novico, da je imel David Bowie prav in da res obstaja življenje na Marsu. Iz Marsa smo šli z Anjo Košir naravnost v težko pričakovano Afriko tudi, če je spet deževala in grmela. 

Svoj poklon sta dobila tudi Brazilija in njen diplomatski predstavnik, ki je bil v obliki pevske zahvale, ker so svetu dali bossa novo, kjer zna biti dodatno nevarno tudi to, da te glas Karin Možina tako zapelje na Val (Wave), da 100krat na dan umreš in te samo še  res glasen Telefon lahko zbudi, da skočiš (Jump) in si Vesel, Vesel (Joyful, Joyful). Kot, da si lahko še kako drugačen kot vesel, če ti v večer prepeva izjemna Aleksandro Lamut. 

Itak, da brez Golice ni ta prave Slovenske veselice in voditelj Simon Prelesnik iz Radia Aktual, ki je sprejel izziv postati za en dan član Perpetuum Jazzile, je kot amaterski ljubitelj petja za in pred mikrofonom, na lastna usta preveril, da je težko slediti koreografiji, če čisto padeš noter v petje. Kaj bi bilo šele, če bi mu v roke dali čisto ta prav klobuk. 

Večer smo zaključili na Švedskem, pri Pedru Karlssonu, ki je imel v Gøta v gosteh Matjaža Rambaherja, tam nekje na Ferskih otokih. Tam smo tudi vzeli slovo od Robina Gibba, bodo pa Bee Gees v njihovih venčkih zagotovo živeli večno.

Žal pa ni občinstvu uspelo, da bi na koncu s ploskanjem in vzklikanjem, koncert podaljšal vsaj še eno pesem več na relaciji od tu oz. Križank in do večnosti oz Cankarjevega doma v jeseni. In spet bomo stali… nestrpno, v vrsti, za karte. Ampak slutnja pravi, da se bo splačalo. Je pa vprašanje: "Kakšne barve bo Perpetuum Jazzile na jesen?"

Dodatne informacije

  • Avtor: Alenka Abram
  • Foto: /
  • Kamera: /
nazaj na vrh

Spletna revija Zarolaj.si je vpisana v razvid medijev pod zap. št. 1575 // info@zarolaj.si // 031 606 132 // Zadnjih 100 objav